Miha Vipotnik, intervjuval Miha Colner
Žarčenje ekrana

[...] 
"Miha Colner: Težnja po vstopanju v televizijske ustanove se je med videasti v zahodnem svetu pojavila že nekoliko prej kot v Sloveniji in Jugoslaviji.
Miha Vipotnik: To je res, vendar so umetniki ustvarjali programe le v izjemnih primerih. V takratni Jugoslaviji, od 1981 do 1990, je RTV Beograd ustvarjala in predvajala oddajo
Petkom u 22, ki jo je vodila Dunja Blažević. Tu so mladi,
akademsko izobraženi režiserji razvijali nov televizijski
jezik, a to so bili filmarji in televizijski režiserji, ne pa
umetniki. Tudi v Nemčiji se je veliko dogajalo. Leta 1968
je filmar in pozneje videast Gery Schum na TV kanalu
Sender Freies Berlin (SFB) odprl Fernseh Galerie z mislijo,
da bi v izoliran in ograjen zahodni Berlin umetnost lahko
pošiljal preko TV signala. To je bil izjemen dosežek za
javni televizijski kanal, če upoštevamo dejstvo, da je leto
kasneje televizija WDR 3 v Kölnu ponovno predvajala 9
segmentov dela TV Kamin (TV Fireplace) avtorja Jana Dibbetsa. Prekinitev programa brez napovedi, podobna socialističnim Kratkim stankam (Kratek premor v programu), je bila za gledalca šokantna. Tri minute prasketanja ognja!? V ZDA je bil čas na TV kanalih dragocen in skrbno ovrednoten in razprodan po sekundah. Umetniki na CBS, NBC pa ABC niso imeli (in nimajo) kaj iskati, zato lahko trdim, da je bila RTV Ljubljana z odpiranjem svojih studiev video umetnikom in predvsem produkcijo programa video umetnosti v svetovnem pogledu pravzaprav edinstvena in neponovljiva.

M.C.: Kako je prišlo do tega? Danes si namreč težko predstavljamo, da bi država ali zasebna podjetja podpirala in sofinancirala kreativnost znotraj tako pomembnega množičnega medija, kot je televizija.
M. V.: Televizijski program pri nas ni imel tržnega pomena,
ampak je bil samoumevna družbena lastnina. Po smrti
Josipa Broza Tita je komunizem prešel v fazo mišične distrofije
in popuščanja, kar se je odrazilo tudi na RTV Ljubljana.
Gospodarske in politične razmere so se že začele po
malem zaostrovati in Slovenija se je vse močneje približevala
tržnemu gospodarstvu. Mednarodni video festival
v Cankarjevem domu je nastal prav v tem obdobju. Leta
1983 je korporativni duh že vstopil v naš prostor. Festival
je namreč potekal hkrati s sejmom elektronike, od katerega
je dobival polovico tehnične opreme za svoje delovanje.
Udeležba mednarodnih umetnikov in kulturno-informativni
program, ki ga je RTV Ljubljana dobivala od nas za
izmenjavo z JRT mrežo, sta ustvarila pozitivno klimo za
razvoj dogodkov v naslednjih letih. Ko se je leta 1987 ljubljanska televizija z direktorjem Stanetom Grahom in urednikom Tonijem Tršarjem odločila, da odpre studie umetnikom tudi v izven festivalskem času, je vrinjena estetika
televizijskih profesionalcev, izpiljenih na video bienalskem
poligonu, že naredila svoje. Nastajala je prefinjena televizijska
video umetnost. V ZDA so eksperimente na Public
Access TV2 vedno budno spremljale velike televizijske hiše,
ki same niso eksperimentirale, saj je to drago početje. Če pa
se je kateri izmed programov, ustvarjenih v odprtih Public
Access studiih, izkazal za zanimivega in koristnega, so ga
bliskovito prevzele, spremenile in naredile profitnega.«. [...]

Več v 98. številki Likovnih besed.

Miha Vipotnik, Videogram 4, 1979, performans / performance, Jakopičeva galerija, avtor neznan / anonymous author, z dovoljenjem / courtesy of: OM muzej