Miha Vipotnik, intervjuval Miha Colner
Žarčenje ekrana [...] "Miha Colner: Težnja po vstopanju v televizijske ustanove se je med videasti v zahodnem svetu pojavila že nekoliko prej kot v Sloveniji in Jugoslaviji. Miha Vipotnik: To je res, vendar so umetniki ustvarjali programe le v izjemnih primerih. V takratni Jugoslaviji, od 1981 do 1990, je RTV Beograd ustvarjala in predvajala oddajo Petkom u 22, ki jo je vodila Dunja Blažević. Tu so mladi, akademsko izobraženi režiserji razvijali nov televizijski jezik, a to so bili filmarji in televizijski režiserji, ne pa umetniki. Tudi v Nemčiji se je veliko dogajalo. Leta 1968 je filmar in pozneje videast Gery Schum na TV kanalu Sender Freies Berlin (SFB) odprl Fernseh Galerie z mislijo, da bi v izoliran in ograjen zahodni Berlin umetnost lahko pošiljal preko TV signala. To je bil izjemen dosežek za javni televizijski kanal, če upoštevamo dejstvo, da je leto kasneje televizija WDR 3 v Kölnu ponovno predvajala 9 segmentov dela TV Kamin (TV Fireplace) avtorja Jana Dibbetsa. Prekinitev programa brez napovedi, podobna socialističnim Kratkim stankam (Kratek premor v programu), je bila za gledalca šokantna. Tri minute prasketanja ognja!? V ZDA je bil čas na TV kanalih dragocen in skrbno ovrednoten in razprodan po sekundah. Umetniki na CBS, NBC pa ABC niso imeli (in nimajo) kaj iskati, zato lahko trdim, da je bila RTV Ljubljana z odpiranjem svojih studiev video umetnikom in predvsem produkcijo programa video umetnosti v svetovnem pogledu pravzaprav edinstvena in neponovljiva. M.C.: Kako je prišlo do tega? Danes si namreč težko predstavljamo, da bi država ali zasebna podjetja podpirala in sofinancirala kreativnost znotraj tako pomembnega množičnega medija, kot je televizija. M. V.: Televizijski program pri nas ni imel tržnega pomena, ampak je bil samoumevna družbena lastnina. Po smrti Josipa Broza Tita je komunizem prešel v fazo mišične distrofije in popuščanja, kar se je odrazilo tudi na RTV Ljubljana. Gospodarske in politične razmere so se že začele po malem zaostrovati in Slovenija se je vse močneje približevala tržnemu gospodarstvu. Mednarodni video festival v Cankarjevem domu je nastal prav v tem obdobju. Leta 1983 je korporativni duh že vstopil v naš prostor. Festival je namreč potekal hkrati s sejmom elektronike, od katerega je dobival polovico tehnične opreme za svoje delovanje. Udeležba mednarodnih umetnikov in kulturno-informativni program, ki ga je RTV Ljubljana dobivala od nas za izmenjavo z JRT mrežo, sta ustvarila pozitivno klimo za razvoj dogodkov v naslednjih letih. Ko se je leta 1987 ljubljanska televizija z direktorjem Stanetom Grahom in urednikom Tonijem Tršarjem odločila, da odpre studie umetnikom tudi v izven festivalskem času, je vrinjena estetika televizijskih profesionalcev, izpiljenih na video bienalskem poligonu, že naredila svoje. Nastajala je prefinjena televizijska video umetnost. V ZDA so eksperimente na Public Access TV2 vedno budno spremljale velike televizijske hiše, ki same niso eksperimentirale, saj je to drago početje. Če pa se je kateri izmed programov, ustvarjenih v odprtih Public Access studiih, izkazal za zanimivega in koristnega, so ga bliskovito prevzele, spremenile in naredile profitnega.«. [...] Več v 98. številki Likovnih besed. |