Miha Colner
Ekonomika sodobne umetnosti [...] Bojana Kunst tako načenja številna vprašanja, v katerih se lahko mahoma prepoznamo številni kulturni delavci. Četudi skozi celotno knjigo ohranja nevtralno pozicijo opazovalke, se na koncu postavi v bran disciplinam in avtorjem, ki jih obravnava. Tako se v zagovarjanju relevantnosti obstoječih umetniških praks odločno upre krilaticam o ekonomski vrednosti umetnosti in umetnosti kot načinu življenja (in ne zgolj delu), hkrati pa vzpostavi tri točke argumentacije neposlušnosti, ki zaznamujejo omenjene prakse. Avtorica zapiše, da je treba »pokazati, da umetnost ni povezana z ekonomijo proizvajanja vrednosti, pač pa je veliko bliže trošenju v prazno«, da se je treba »upreti zagovarjanju koristnosti in utemeljevanju umetnosti skozi človekovo delo, zaradi česar številna umetniška dela v drugi polovici 20. stoletja zanimajo načini dela, ki so v incestuoznem odnosu do lenobe in ne-dela – napaka, minimalni napor, naključje, trajanje, pasivnost«, ter da je treba »zagovarjati trajnost (umetniškega) dela v nasprotju z zaključenostjo, saj mora umetnost trajati in kazati na potencialnost človeških moči, ki še niso udejanjene«. [...] Več v 98. številki Likovnih besed. |